Viljem Merhar - Reševanje krize kapitalizma kot sistema
Objavljeno:
Reševati je treba krizo kapitalizma kot sistema ne pa zgolj njene pojavne oblike.
Teze:
– Sedanja finančno-gospodarska kriza je repriza velike gospodarske krize iz let 1929–1933, ki je zaostrila krizo kapitalizma kot sistema.
– Reševati je treba krizo kapitalizma kot sistema, ne pa zgolj njene pojavne oblike, tj. finančno in gospodarsko krizo. Reševanje te krize aktualizira Keynesovo ekonomsko teorijo efektivnega povpraševanja, ki jo je v zadnji tretjini 20. stoletja negirala neoliberalistična protireformacija keynesijanske reforme kapitalizma, tj. državnega kapitalizma. Z njo se je državni kapitalizem vrnil v protislovno zaostren monopolni kapitalizem, ki je ponovno zaostril krizo kapitalizma kot sistema.
– Zaradi takšnega razvoja neoliberalistične negacije državnega kapitalizma se ni mogla uveljaviti Galbraithova konvergenca gospodarskih sistemov, tj. mešanih tržno-planskih oziroma plansko-tržnih sistemov. Izničena je bila tudi ideja o nasprotnih silah (contra power).
– Reševanje krize kapitalizma kot sistema namreč zahteva radikalno redistribucijo dohodkov in premoženja. Meščanska ekonomska znanost to tudi občasno spoznava: od tod njen teoretski napad na nedelovne rentne dohodke zemljiških lastnikov (Ricardo) in napad na visoke obrestne mere – obresti (Keynes). Zdaj pa je potreben napad na dohodke finančne oligarhije, rentnih kapitalistov, tj. napad na fevdalizacijo kapitalizma.
– V skladu z zahtevo po radikalni redistribuciji dohodkov s pomočjo progresivnih davkov in po podružbljanju nedelovnih rentnih dohodkov finančne oligarhije se zahteva po varčevanju izkaže za neustrezen način reševanja zgolj finančne krize. S tem se namreč zmanjšuje efektivno družbeno povpraševanje, kar poglablja deflacijske vrzeli, ne pa odpravlja. Odpravljanje gospodarske krize s kenynesijansko ekspanzijo kreditno-monetarne politike (tj. s tiskanjem denarja) pa lahko povzroči stagflacijo, stagnacijo ob strukturni inflaciji. Reševanje finančno-gospodarskih kriz z varčevanjem in z monetarno ekspanzijo zaradi zanemarjanja ponudbene strani družbene reprodukcije ne rešuje krize kapitalizma kot sistema.
– Keynesijanski način reševanja krize monopolnega kapitalizma je poudaril dualizem gospodarjenja (profitno in neprofitno organizirano in motivirano gospodarjenje) in z njim usklajeni mešani tržno-planski gospodarski sistem (P. A. Samuelsonova neoklasična sinteza), ki ga je treba institucionalizirati z ustrezno razmejitvijo med zasebno profitno in družbeno neprofitno organiziranostjo gospodarjenja in s tem z razmejitvijo med tržno in plansko regulacijo gospodarjenja.
- V zvezi s tema zahtevama je treba pristopiti k odpravljanju organizacijskih nesmislov na področjih infrastrukturnega planskega gospodarjenja, saj so nekatera področja trenutno organizirana po neprofitnih in hkrati profitnih načelih. To velja za energetske, prometne, telekomunikacijske in komunikacijske, okoljevarstvene in komunalne produkcijske dejavnosti ter za monetarno zavarovalne, socialno in zdravstveno-zavarovalne, vzgojno-izobraževalne in raziskovalne ter varstvene neprodukcijske infrastrukturne dejavnosti. Takšno reševanje krize kapitalizma kot sistema pa sugerira sintezo keynesijanstva in marksizma, tj. družbeno-povpraševalne in družbeno-ponudbene strani družbene reprodukcije.
– Uveljaviti je treba tudi participativno ekonomsko demokracijo, ki bo mimo političnih vplivov uresničevala soupravljanje in samoupravljanje ekološko zavestnih nosilcev gospodarjenja. S takšno sintezo keynesijanstva in marksizma se bo državni kapitalizem lahko začel spreminjati v ekosocializem.
– Ali smo pripravljeni na tako usmerjene humanitarne spremembe produkcijskih odnosov, ki jih zahteva sinteza kenynesijanske družbeno-povpraševalne in marksistične družbeno-ponudbene strani družbene reprodukcije? Tega vprašanja ne moremo več ignorirati, če se želimo ogniti družbeni kataklizmi.
Dr. Viljem Merhar je zaslužni profesor Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, na kateri je bil nosilec predmeta »Politična ekonomija«.
Cilj projekta Evropa 2020 za področje visokega šolstva je povečati število visokoizobraženih. Kako bodo to države članice dosegle, je odvisno od njihovih izobraževalnih politik. Glede na prevladujoče trende v EU bi bilo zanimivo analizirati mogoče smeri razvoja izobraževalnih politik.
Predavanje bo obravnavalo naravo trenutne krize evroobmočja in krizo političnih alternativ. Vzpon nove levice v Grčiji in Franciji je kot artikulacija ljudske želje po enotnosti v boju proti varčevanju zgodovinski korak na poti k oblikovanju leve politične alternative proti neoliberalni diktaturi Ev...
Od sredine osemdesetih naprej in zlasti v prvem desetletju 21. stoletja je imperativ kapitalistične konkurence postal totalizirajoča in vseobsegajoča logika, ki se širi na vse več družbenih področij in geografskih območij po svetu. Ker se lahko zanaša na neoliberalno regulacijo konkurenčnosti in dru...
Na neustrezno neoliberalno usmerjeno politiko na ravni EU, ki sili posamezne države k reformam v smeri večje prožnosti trgov dela, opozarja Manifest iz januarja 2013, ki ga je podpisalo več kot 400 profesorjev in drugih strokovnjakov s področja delovnega prava iz vse Evrope. S perspektive človekovih...
Evropska unija je (oziroma naj bi bil) projekt zagotavljanja miru, pravičnosti in solidarnosti na evropski celini. A že na samem začetku tesnejše integracije (v času prehoda Evropske skupnosti v Evropsko unijo) ji ni uspelo preprečiti vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Problemi EU so kompleksni...
Na referendumu na začetku leta 2012 je večina volivk in volivcev podprla vstop Hrvaške v EU. Predhodna pogajanja so trajala skoraj deset let, a so bila povsem tajna in prepuščena birokratom, kar je zainteresirani javnosti onemogočilo, da bi posegla v proces pristopanja k EU. Namen vladajočih elit je...
Predavatelj se bo lotil analize slovenske ustave (tako veljavne ustave kakor predlaganih sprememb) ter deloma tudi ustanovnih aktov Evropske unije, da bi odgovoril na vprašanje, ali so slovenski in evropski ustavni akti politično nevtralni ali pa odsevajo natančno določeno (neoliberalno) politično i...
Po treh razgretih letih so se ob koncu leta 2012 zbrane vrste evropske politične in ekonomske elite naposled lahko pretvarjale, da je najhujše mimo. Ob podpori novih in novih – popolnoma neustavnih – različic poskusov reševanja s tiskanjem denarja v Evropski centralni banki (z obljubami, da bo tega...
EU trenutno preživlja najresnejšo krizo v svoji zgodovini. A ta kriza ni prva kriza EU. Velike ekonomske krize so dosedaj vedno pomenile tudi spremembo smeri evropske integracije. Na nek način je bila ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (EGS) zapoznel odziv na krizo v tridesetih, ki je vodila...
Walter Bagehot je v znani študiji The English Constitution izpostavil razliko med ceremonialnim in dejanskim delom angleške politične ureditve: monarhija je le parada, medtem ko imata dejansko moč vlada in parlament. Če enako razlikovanje uporabimo na primeru Evropske unije, nam to lahko pojasni raz...
Posledica neokolonialne restavracije kapitalizma je masovna redukcija temeljnih socialnih in ekonomskih pravic ter spremljajoča razgradnja in odprava socialistične socialne države, kar je pripeljalo do vzpostavitve različno segmentiranih in hierarhično organiziranih kategorij izkoriščanih. Restavrac...
Ta četrtek bo predavanje namenjeno refleksiji aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji. Predaval bo doktorski študent sociologije Marko Kržan, ki bo predstavil specifike slovenske krize, analiziral ukrepe aktualne vlade in podal izhodišča za možne alternativne rešitve. Izhajal bo iz svojih...
Kriza evroobmočja ni kriza evra, temveč kriza kapitalizma. Kapitalizem je doživel upad svetovne gospodarske dejavnosti nezaslišanih razsežnosti, ki ga prevladujoča ekonomska veda ni znala napovedati, ga ne zna razložiti, hkrati pa ne ponuja ustreznih ukrepov za reševanje nastalega položaja. Zaradi t...
Tekom sedanje krize so posamezne države EU večkrat nacionalizirale banke, da bi jih rešile pred propadom. A kamlu se je pokazalo, da, vsaj s stališča tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela (odpuščeni delavci, javni uslužbenci, uporabniki socialnih storitev), zgolj nacionalizacija bank ni rešitev,...
Osnovna ideologija medijsko-politične ritem sekcije, ki je dajala tempo slovenskemu približevanju in vstopanju v EU, je bila prezir do vsega, kar je bilo označeno kot balkansko: kolektivizem, zaprtost, nestrpnost, nasilnost, odvisnost od države, odsotnost zdrave podjetniške pobude … Po drugi strani...
Evropa je zajeta v družbeno-ekonomski vihar. Čeprav ima kriza iz leta 2008 izvore drugod, bi lahko evropska dinamika Veliko recesijo zdaj razmahnila še v Veliko depresijo. V okviru tovrstne dinamike je poglavitni dejavnik napačna zasnova »enotne valute« skupaj z neomerkantilističnim ločevanjem med »...
Trenutna dvojna kriza svetovnega kapitalizma in evropskih integracij je spodbudila predloge za njeno razrešitev, ki prihajajo z obeh strani političnega spektra. Na levici imamo dve vrsti takšnih predlogov. Prvi, običajno marksistični, se namenjajo obstoječi politični in ekonomski sistem zamenjati s...
Pripoved o krizi evroobmočja se običajno začne v letu 2009, ko je v Grčiji prišlo do dolžniške krize, ki se je izrazila v visoki stopnji javnega dolga. Tedaj je eskalacija javnofinančnih primanjkljajev sprva vodila do izjemnega upada bonitetnih ocen grške države, kar je pripeljalo do hitre rasti don...
Sašo Slaček Brlek bo v predavanju predstavil rezultate raziskave, ki sta jo s tovarišem Igorjem Vobičem opravila med prekernimi delavkami in delavci Radia Slovenija. Izhajajoč iz dela ameriškega sociologa Michaela Burawoya sta želela pojasniti, zakaj prekerni novičarski delavci in delavke pristajajo...
Zgodovina t. i. »realno obstoječih socializmov« iz prejšnjega stoletja – predvsem tistih, v katerih delovanja kapitalističnih zakonov akumulacije in alokacije surovin niso zanikali niti režimski ideologi – nas streznitveno opozarja, da si moramo ponovno prilastiti Marxovo ločnico med kapitalizmom in...
