Vstajniško gibanje je zelo heterogena tvorba in njenim posameznim delom so skupne le zgodovinske okoliščine, iz katerih so vzniknili in na katere se odzivajo, pa čeprav različni deli te okoliščine razumejo različno. To so okoliščine svetovne gospodarske in finančne krize, ki je v ZDA izbruhnila leta 2008, pri nas pa dve leti kasneje, krize, ki jo je nemogoče misliti mimo ožje krize institucionalnega in ideološkega ustroja Evropske unije in območja evra. K tem širšim okoliščinam je treba prišteti še nekaj avtohtonih dejavnikov, in kar dobimo, je eksplozivna zmes rezanja socialnih storitev in transferjev, naraščanja deležev brezposelnosti in prekernih zaposlitev, padanja realnih mezd ter vnebovpijočo korupcijo na najvišjih ravneh politike in gospodarstva. Maribor tako ni bil vzrok vstajniškega gibanja, ampak je bil le njegov povod. Študentke in študenti, delavke in delavci, upokojenke in upokojenci so preplavili mestne trge in ulice po vsej Sloveniji zato, ker je vzrok mariborskega vstajniškega gibanja prisoten tudi v Ljubljani, Kopru in Trbovljah, kakor tudi v New Yorku, Barceloni in Atenah, kjer prihaja do podobnega socialnega in političnega vrenja.

Heterogenost vstajniškega gibanja je, kakor sem že omenil, tudi v različnih razumevanjih teh okoliščin, ki pa vodijo do različnih predlogov, kako te okoliščine spremeniti. Med tistimi predlogi, ki so se že ali pa se prav v tem času institucionalizirajo, lahko v grobem ločimo med tremi vrstami. Prva vrsta predlogov je trenutni politični zavesti najvšečnejša. To so tisti predlogi, ki krizo razumejo kot moralno krizo in kot krizo pravne države, ki je lahko splošna, pogosteje pa ima čisto konkretne obraze konkretnih politikov in menedžerjev, ki si nelegalno ali tudi čisto legalno polnijo žepe z denarjem državne blagajne in si s finančnimi mahinacijami prilaščajo nekoč skupna podjetja. To so torej zgodbe o notranjem sovražniku in s predvidljivim koncem. Sovražnika je treba prepoznati, zagrabiti za kravateljc, strpati v ječo ali mu vsaj izdati Berufsverbot (prepoved opravljanja poklica), tako izpraznjeno mesto pa zapolniti z moralno neoporečnimi strokovnjaki, ki bodo ponovno vzpostavili spoštovanje pravne države. Večjih sistemskih sprememb ti predlogi ne vključujejo, vseeno pa skušajo v neki, vse močnejši različici posnemati retoriko in predloge protikapitalistične levice. To različico lahko razumemo kot »ideološki protikapitalizem«, kakor je ta pojav imenoval marksistični ekonomist Alfred Sohn-Rethel, in sicer kot njegovo desno različico.

Druga vrsta vstajniških predlogov se od prve razlikuje v tem, da družbo in zgodovino misli na kompleksnejši način, deli pa se na dve različici, na bolj centristično in bolj levo. Po prvi, pragmatičnejši je kriza gospodarska in finančna kriza svetovnih razsežnosti. Vendar to ni kriza kapitalizma kot takega, ampak le kriza njegovega neoliberalnega (v svetovni razsežnosti) in tranzicijskega (v nacionalni razsežnosti) obdobja. Ta različica torej zavrača pot »nazaj ali naprej v komunizem«, če parafraziramo besede predsednika države, in namesto tega zagovarja socialnodemokratski ali socialnoliberalni model, kakršen je na Zahodu prevladoval v povojnem obdobju (1945–1973), pri nas pa smo ga, sicer v manj radodarni različici, živeli v desetletju po osamosvojitvi. Kar rabimo, je torej boljša regulacija gospodarstva in financ ter več socialne države, morda pa tudi ščepec delavskega soupravljanja, če le ne bo na njegov račun trpela produkcija »dodane vrednosti«. Druga, radikalnejša različica te vrste predlogov pa gre v svoji analizi dlje ter krizo vidi kot krizo kapitalizma in tudi kot okoljsko krizo, kot odgovor na katero je treba zgraditi »demokratični in ekološki socializem«. Vendar ta različica v svoji analizi ne preseže prepoznavanja negativnih učinkov kapitalizma ter spregleda razredni boj in zakone kapitalistične produkcije, s tem pa, tako kakor prva različica, ostaja ujeta v okvire konservativnega ali buržoaznega socializma, ki sta ga Marx in Engels napadla v Komunističnem manifestu. Sicer kliče po družbi brez delavcev, ampak kliče po buržoazni družbi brez delavcev, zato je leva različica ideološkega protikapitalizma.

Tretja vrsta vstajniških predlogov je marksistična in demokratičnosocialistična. Kriza je kriza kapitalizma. Družba je razklana, vendar rešitev ni v moralni ali korporativistični pomiritvi, ampak v radikalizaciji tega razrednega razkola, ki se lahko razreši le z izstopom iz kapitalizma in z demokratičnim prehodom v socializem. Zato pa mora vstajniško gibanje prerasti v delavsko gibanje in v delavsko stranko, ki ga bo združila ne z moralnimi ali s posebnointeresnimi pozivi, ampak s pozivi na osnovi občega interesa, ki ga zastopa razred vseh tistih, ki jim preživetja ne zagotavlja politična funkcija ali lastništvo ali upravljanje s produkcijskimi sredstvi, ampak morajo zanj prodajati svojo delovno silo. Ta vrsta predlogov na pristaja na buržoazno delitev na državo, ki stoji nasproti civilne družbe in gospodarstva, zato tudi ne moremo govoriti o predlogih, ki bi ciljali le politično ureditev. Razumeti jo je treba kot celoto, ki cilja na celovito preobrazbo družbe, na njeno celovito demokratizacijo. Do te preobrazbe mora priti na petih ravneh.

• Na politični ravni z uvajanjem starih in izvajanjem novih neposrednih oblik sodelovanja skupnosti pri odločanju o javnih zadevah, kot so zbori občanov in participativni proračun, na nacionalni ravni pa z nadomeščanjem predstavniškega sistema z neposredno udeležbo v odločanju in delegatskim sistemom.

• Na mikroekonomski ravni z uvajanjem novih in izvajanjem starih oblik ekonomske demokracije, kot sta skupno lastništvo zaposlenih in delavsko samoupravljanje.

• Na makroekonomski ravni z odpravljanjem družbenih mehanizmov, ki v kapitalizmu povzročajo neprestane krize (trga in konkurence) in z vzpostavljanjem alternativnih načinov koordinacije produkcije in distribucije dobrin: sodelovanja namesto konkurence in demokratičnega planiranja namesto tržne produkcije.

• V odnosu do okolja z načrtovanjem obsega in narave produkcije v skladu z nosilnimi in regenerativnimi sposobnostmi okolja.

• V odnosu do razrednega in identitetnih vprašanj z odpravljanjem tako razrednih razlik med delom in kapitalom kakor vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni, kot so diskriminacije na osnovi rase, spola, spolne usmerjenosti, narodne in etnične pripadnosti ter hendikepa.

Če povzamem in zaključim. V vstajniškem gibanju lahko najdemo tri vrste predlogov: populistične, konservativne ali buržoaznosocialistične in demokratičnosocialistične. Kakor je bilo verjetno očitno, Delavsko-punkerska univerza zagovarja zadnje. Trenutna kriza ni moralna kriza ali kriza pravne države, ampak je kriza kapitalizma kot produkcijskega načina, ki je razredno izkoriščanje v imenu produkcije za profit. Za nacionalni pogled to pomeni, da moramo popraviti ne le napake tranzicije, ampak tudi napako, ki je sama tranzicija v kapitalizem.