Some ALT text

Joachim Becker - Preobrazbe in krize EU

Objavljeno:

EU trenutno preživlja najresnejšo krizo v svoji zgodovini. A ta kriza ni prva kriza EU. Velike ekonomske krize so dosedaj vedno pomenile tudi spremembo smeri evropske integracije. Na nek način je bila ustanovitev Evropske gospodarske skupnosti (EGS) zapoznel odziv na krizo v tridesetih, ki je vodila v politiko socialnega dampinga, fašiem in vojno. EGS je poskušala ustvariti bolj kohezivne ekonomske in politične vezi v zahodni Evropi. Tako je bila trgovinska integracija povezana s politično regulacijo konkurence. Trgovina in procesi liberalizacije so bili urejeni tako, da niso posegali v nacionalne modele socialne države. Delavstvo naj bi bilo integrirano v nastajajoč liberalno-konservativni red. EGS naj bi postala notranje čedalje bolj integriran blok, ki naj bi, v kontekstu hladne vojne, deloval kot antikomunistična barikada.

“Zlata doba” povojnega fordizma se je končala konec šestdesetih oziroma v zgodnjih sedemdesetih. Rast BDP in produktivnosti se je upočasnila, obenem pa je prišlo do uporov tako delavcev kot študentov. Svetovni denarni red, ki je temeljil na trdnih menjalnih tečajih, se je sesedel. Nihanje valutnih tečajev je vplivalo tudi na projekt evropske integracije.

Evropski kapital je na to reagiral z internacionalizacijo produkcije in z uvajanjem financializacije. Projekt evropske integracije se je začel pomikati v neoliberalno smer. Prvi odločilni korak je bila uvedba Evropskega monetarnega sistema (EMS) leta 1979. Ta je ponovno vzpostavil relativno trdne menjalne tečaje. EMS je bil zasnovan tako, da je omejeval možnosti za ekspanzivne in progresivne ekonomske politike. V zgodnjih osemdesetih se je leva francoska vlada znašla pred odločitvijo ali naj devalvira frank in zapusti EMS ali pa naj sprejme varčevalne ukrepe. Socialno-liberalni del vlade je podprl varčevanje, kar je pomenilo konec zadnjega nacionalnega eksperimenta z levim keynesianizmom v okviru EU. Kasnejša uvedba enotnega trga je, med drugim, institucionalizirala prost pretok kapitala. Prost pretok kapitala je okrepil moč mednarodnih korporacij, saj je velikim podjetjem omogočal umik kapitala iz regij z visoko ravnjo delavskih pravic in visokimi davki. Vključitev južnoevropskih držav v osemdesetih še ni povsem odražala nove usmeritve integracijskega projekta. V prehodnem obdobju so bili občutljivi sektorji teh gospodarstev vsaj delno zaščiteni pred mednarodno konkurenco. Vseeno je nove južnoevropske članice po vstopu v EU doletel prvi val deindustrializacije. Svoje razvojne strategije so zato začele vse bolj usmerjati v gradbeništvo, nepremičnine in turizem.

Po kolapsu državnega socializma se je neoliberalna usmeritev integracije radikalizirala, njen ključen element pa je bila vpeljava evra Namen vpeljave evra je bil ustvariti novo mednarodno rezervno valuto, ki naj bi tekmovala z ameriškim dolarjem in ustvarila homogeniziran monetarni prostor. Britanska vlada ni želela sprejeti evra, saj je s tem ohranila možnost samostojne denarne politike in zaščitila osrednjo vlogo londoskega city-ja kot svetovnega finančnega centra. Nemška vlada je dosegla, da se je sprejem evra vezal na neoliberalna načela ekonomske regulacije. Uvedena so bila proračunska pravila, ki so odrejala maksimalno višino proračunskega primanjkljaja in javnega dolga. To je omejilo manevrski prostor za nacionalne fiskalne politike in zmanjšalo možnosti za progresivne socialne politike. V evroobmočje niso bili vgrajeni nobeni mehanizmi, ki bi se proaktivno spoprijemali s strukturnimi neravnovesji. Potihem se je predpostavljalo, da bodo države z visokimi zunanjetrgovinskimi primanjkljaji in primanjkljaji na tekočem računu znižale delavske plače. Toda Nemčija je bila tista, ki je od devetdesetih naprej vodila najbolj restriktivno plačno politiko. S tem je izvajala pritisk na vse ostale države članice evroobmočja. Medtem ko je presežek na tekočem računu Nemčije v letih 2000 – 2007 hitro naraščal, so južnoevropske države (in, čeprav v manjši meri, Francija) beležile primanjkljaje. Nemške in francoske banke so financirale primanjkljaje na tekočih računih, pa tudi potrošniške in nepremičninske balone južne Evrope. Strukturni razkol med središčem in obrobjem evroobmočja se je povečal.

Vzhodna Evropa se je EU pridružila na podrejen in neoliberalen način. V nasprotju s procesom širitve v južno Evropo, nove vzhodnoevropske članice, razen izjemoma, niso mogle računati na zaščitne ukrepe. Tudi finančna podpora EU novim vzhodnim članicam je bila veliko manj velikodušna kot tista južnoevropskim državam, ki so se EU pridružile dve desetletji prej. Odpiranje zahodnoevropskemu kapitalu je bilo za Evropsko komisijo ključno merilo ocenjevanja uspeha evropske integracije Vzhoda. Ključne gospodarske sektorje (finance in industrijo) so prevzele zahodnoevropske firme. Medtem ko so se višegrajske države in Slovenija tesno povezale z nemško izvozno naravnano industrijo in je njihova potrošnja temeljila na naraščanju privatnega dolga gospodinjstev, je rast baltiških držav in evropskega jugovzhoda večinoma temeljila na visokih dotokih kapitala, ki so ponavadi povzročili nepremičninske balone. V baltskih in državah evropskega jugovzhoda, katerih valute so bile precenjene, so zunanjetrgovinski in primanjkljaji na tekočem računu naraščali celo hitreje kot v južni Evropi.

V sedanji krizi so se jasno pokazala protislovja neenakega razvoja EU. Ko je dotok kapitala iz tujine presahnil, so se modeli rasti, ki so temeljili na uvozu dobrin in kapitala, sesuli, najprej v vzhodni in nato v južni Evropi. Pod pritiskom držav centra je EU tem državam, skupaj z Mednarodnim denarnim skladom (MDS) vsilila reforme, ki koristijo predvsem posojilodajalcem. Drastično znižanje domačega povpraševanja je znižalo primanjkljaje na tekočih računih in, posledično, potrebo po zunanjem financiranju, a je intenziviralo krizo privatnega in javnega dolga. Obstaja možnost, da bodo nekatere obrobne članice, še posebej Grčija, prisiljene zapustiti evroobmočje. Obenem se moč evroobmočja, kot institucionalnega utelešenja centra EU, povečuje, kar je posledica zmanjšanja vpliva nacionalnih parlamentov na določanje ekonomske politike in hkratnega povečanja pristojnosti specializiranih tehnokracij tako znotraj Evropske komisije kot v posameznih nacionalnih ministrstvih. Povečanje moči evroobmočja ima za posledico marginalizacijo članic EU, ki niso hkrati članice evroobmočja. Velika Britanija, ki je edina članica EU, ki spada v center, a ne tudi v evroobmočje, razmišlja o izstopu iz EU. Kot v jugoslovanski krizi v osemdesetih, tudi tokrat procesi v smeri razpada in neoliberalne centralizacije potekajo vzporedno. V Jugoslaviji so dezintegrativne težnje na koncu prevladale.

Dr. Joachim Becker je profesor ekonomije na Univerzi na Dunaju. Raziskovalno in pedagoško se ukvarja s politično ekonomijo, teorijo regulacije, mednarodnim razvojem in regionalno integracijo.

Sorodno:

Andreja Živković - Kriza evroobmočja in kriza levih alternativ

Predavanje bo obravnavalo naravo trenutne krize evroobmočja in krizo političnih alternativ. Vzpon nove levice v Grčiji in Franciji je kot artikulacija ljudske želje po enotnosti v boju proti varčevanju zgodovinski korak na poti k oblikovanju leve politične alternative proti neoliberalni diktaturi Ev...

Božo Repe - Evropske integracije, revizija zgodovine in novi protifašizem

Evropska unija je (oziroma naj bi bil) projekt zagotavljanja miru, pravičnosti in solidarnosti na evropski celini. A že na samem začetku tesnejše integracije (v času prehoda Evropske skupnosti v Evropsko unijo) ji ni uspelo preprečiti vojne na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Problemi EU so kompleksni...

Igor Vuksanović - Ustava in ideologija

Predavatelj se bo lotil analize slovenske ustave (tako veljavne ustave kakor predlaganih sprememb) ter deloma tudi ustanovnih aktov Evropske unije, da bi odgovoril na vprašanje, ali so slovenski in evropski ustavni akti politično nevtralni ali pa odsevajo natančno določeno (neoliberalno) politično i...

John Grahl - Kriza evroobmočja in konec socialne Evrope

Walter Bagehot je v znani študiji The English Constitution izpostavil razliko med ceremonialnim in dejanskim delom angleške politične ureditve: monarhija je le parada, medtem ko imata dejansko moč vlada in parlament. Če enako razlikovanje uporabimo na primeru Evropske unije, nam to lahko pojasni raz...

Marko Kržan - Skica aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji

Ta četrtek bo predavanje namenjeno refleksiji aktualnega družbeno-ekonomskega stanja v Sloveniji. Predaval bo doktorski študent sociologije Marko Kržan, ki bo predstavil specifike slovenske krize, analiziral ukrepe aktualne vlade in podal izhodišča za možne alternativne rešitve. Izhajal bo iz svojih...

Michael Roberts - Kriza območja evra je kriza kapitalizma

Kriza evroobmočja ni kriza evra, temveč kriza kapitalizma. Kapitalizem je doživel upad svetovne gospodarske dejavnosti nezaslišanih razsežnosti, ki ga prevladujoča ekonomska veda ni znala napovedati, ga ne zna razložiti, hkrati pa ne ponuja ustreznih ukrepov za reševanje nastalega položaja. Zaradi t...

Mislav Žitko - Rekonstitucija centralnega bančništva in socializacija bank

Tekom sedanje krize so posamezne države EU večkrat nacionalizirale banke, da bi jih rešile pred propadom. A kamlu se je pokazalo, da, vsaj s stališča tistih, ki jih je kriza najbolj prizadela (odpuščeni delavci, javni uslužbenci, uporabniki socialnih storitev), zgolj nacionalizacija bank ni rešitev,...

Primož Krašovec - Zgodovinska in aktualna protislovja evropske ideologije

Osnovna ideologija medijsko-politične ritem sekcije, ki je dajala tempo slovenskemu približevanju in vstopanju v EU, je bila prezir do vsega, kar je bilo označeno kot balkansko: kolektivizem, zaprtost, nestrpnost, nasilnost, odvisnost od države, odsotnost zdrave podjetniške pobude … Po drugi strani...

Riccardo Bellofiore - Paradigmatska izjema. Italija v svetovni in evropski krizi

Evropa je zajeta v družbeno-ekonomski vihar. Čeprav ima kriza iz leta 2008 izvore drugod, bi lahko evropska dinamika Veliko recesijo zdaj razmahnila še v Veliko depresijo. V okviru tovrstne dinamike je poglavitni dejavnik napačna zasnova »enotne valute« skupaj z neomerkantilističnim ločevanjem med »...

Rok Kogej - Kritika keynesovske skromnosti

Trenutna dvojna kriza svetovnega kapitalizma in evropskih integracij je spodbudila predloge za njeno razrešitev, ki prihajajo z obeh strani političnega spektra. Na levici imamo dve vrsti takšnih predlogov. Prvi, običajno marksistični, se namenjajo obstoječi politični in ekonomski sistem zamenjati s...

Tibor Rutar - Združenje svobodnih ljudi proti kapitalistični tiraniji stvari

Zgodovina t. i. »realno obstoječih socializmov« iz prejšnjega stoletja – predvsem tistih, v katerih delovanja kapitalističnih zakonov akumulacije in alokacije surovin niso zanikali niti režimski ideologi – nas streznitveno opozarja, da si moramo ponovno prilastiti Marxovo ločnico med kapitalizmom in...

Viljem Merhar - Reševanje krize kapitalizma kot sistema

Reševati je treba krizo kapitalizma kot sistema ne pa zgolj njene pojavne oblike.

Teze:

– Sedanja finančno-gospodarska kriza je repriza velike gospodarske krize iz let 1929–1933, ki je zaostrila krizo kapitalizma kot sistema.

– Reševati je treba krizo kapitalizma kot sistema, ne pa zgolj njene...