Some ALT text

Aleš Bunta: Štirje portreti oblasti

Objavljeno:

Sodobna oblast ni nagnjena k svojemu upodabljanju; ne naroča portretov. Če je v večini oblastnih modelov preteklosti podoba vladarja ali voditelja, obeležena z vsemi značilnimi emblemi, igrala centralno vlogo znotraj njenega izvajanja, se danes dogaja ravno nasprotno: direktorji in lastniki korporacij se ne pojavljajo pogosto, če pa že, se lastnik korporacije, podobno kot sodobni politik, poskuša predstaviti le kot še eden izmed svojih tipičnih uslužbencev, ki v ničemer ne izstopa; eden izmed »nas samih«. A obstajajo izjeme. V predavanju se bomo osredotočili na gradiva – njihov razpon je širok: od zavarovalniške reklame, »biopolitične glasbe«, prek obscenega prizora iz nekega morbidnega stripa, pa vse do dejanskega portreta vplivnega politika –, ki izmuzljivo dinamiko sodobne oblasti in njeno specifično razliko, hote ali nehote, zamrznejo v sceno, ki nam lahko služi kot idealna platforma raziskave. Na podlagi tega relativno stabilnega in konkretnega reza bomo pojasnili nekatere bistvene poudarke Foucaultove biopolitične teorije, se soočili z nekaterimi zadržki in pokazali, zakaj je, po predavateljevem mnenju, v samem jedru sodobne oblasti in kot njeno gonilo potrebno razbrati inverzno formo sadistične perverzije.

Dr. Aleš Bunta je raziskovalec na Filozofskem inštitutu Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter predavatelj na Podiplomski šoli ZRC SAZU. Je avtor večih teoretskih člankov iz področja biopolitike, pornologije, kartezijanskega cogita ipd., med drugim so pri Analecti izšle tri njegove knjige: Magnetizem neumnosti (2010), Uničiti nič (2007) in A-Cogito (2017).

FB dogodek >>

Sorodno:

Aleš Mendiževec: Kako nasilje deluje?

Nasilje z družbo ne izgine, niti s politiko oziroma z oblastjo. Kar je jasno že kar nekaj časa. Ob tem pa se obrača nekoliko manj pozornosti k vprašanju, kako družba - ali pa oblast - razume in navsezadnje tudi uporablja nasilje. Tudi največji liberalni teoretiki tipa John Locke so bili brez usmilje...

Luka Lisjak: Nasilje, oblast, politika - Hannah Arendt in liberalna misel

V enem zadnjih intervjujev je Hannah Arendt na vprašanje francoskega novinarja Rogerja Errere, ki je njeno misel navezoval na kontekst liberalne misli, odgovorila: »Nisem prepričana, da sem liberalka«. Nelagodno razmerje med Arendt in liberalizmom je prišlo na dan na številnih mestih, najbolj očitno...

Martin Hergouth: Heglov monarh in komičnost nasilja

Četrtek, 13.4.2017 19.00 Živko Skvotec, Tovarna Rog, LJ FB dogodek >>

Politično sedanjost zaznamuje nov val skrbi (in nekaj fascinacije) nad tem, da je v urejanju kolektivnega življenja in političnega odločanja na delu nekaj, kar je  splošnemu modernemu idealu racionalno utemeljene oblasti karsed...

Maruša Nardoni: Ideologija interpelira žrtev v subjekt

Nasilje bomo skušali misliti na ozadju teorije ideologije Louisa Althusserja. Po mnenju kritikov je eden bolj problematičnih elementov tovrstne teorije pasivnost interpeliranega subjekta. Slabost dotične teorije naj bi se torej nahajala v prevelikem poudarjanju vloge institucij in posledično premajh...

Matija Jan - Fifi: Topologija nasilja

V modi je določen teoretsko-moralni normativ, ki vleče jasno črto med notranjim prostorom nenasilja in njegovo nasilno vnanjostjo. Notranjost opredeljujejo pojmi civilizacije, idealnosti reda – pa naj bo ta mišljen v okviru avtoritarnega ali demokratičnega modela – ter produktivnosti á la aktualizac...

Muanis Sinanović: Teroristi vs. troli

Izhajam iz predpostavke, da družba ne obstaja kljub temu, da obstaja razredni boj. Ker družba ne obstaja, se razredni boj ves čas premešča in zgošča, družbenost pa je lahko tudi produkt zavestnega delovanja. Zdi se, da se danes nahajamo v fazi, ko to premeščanje in zgoščevanje v veliki mer...