Maruša Nardoni: Ideologija interpelira žrtev v subjekt
Objavljeno:
Nasilje bomo skušali misliti na ozadju teorije ideologije Louisa Althusserja. Po mnenju kritikov je eden bolj problematičnih elementov tovrstne teorije pasivnost interpeliranega subjekta. Slabost dotične teorije naj bi se torej nahajala v prevelikem poudarjanju vloge institucij in posledično premajhni vlogi ideološkega subjekta. Althusser na enem mestu res pravi, da se moramo osredotočiti na delovanje institucij ter vzpostavi na prvi pogled tavtološko tezo: represivni aparati države »delujejo s silo«, ideološki aparati pa »z ideologijo«. Kasneje doda, da vsaka vrsta aparatov deluje »dvojno«. Kakšna je torej specifika ohlapno zastavljene 'sile' v opoziciji s konceptom ideologije? Delitev, iz katere izpeljuje Althusser, je resda ostalina tradicionalnih teorij ideologije in političnih teorij, v katerem se zrcali politični dualizem sporazuma in nasilja, kjer je nasilje prisotno v ozadju. V teh primerih nasilje z izjemo skrajnih primerov ne rabi nastopit, temu ustrezno pa ideologija v tradicionalnih vzorih nastopa komplementarno, torej v obliki indoktrinacije. Predavanje pa bo skušalo demonstrirati interpretacijo Althusserjeve ideologije v oddaljenosti od klasične dihotomije sila/privolitev.
Maruša Nardoni je študentka 2. letnika druge stopnje, smer filozofije sodobnosti, na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Diplomirala je na temo ideologije pri Althusserju ob mentorstvu Rastka Močnika ter Eve Bahovec. Poleg tega je trenutno predsednica Študentskega filozofskega društva in urednica revije študentov filozofije Iluzija, pri kateri bo letos izšel tematski sklop o substanci.
Sodobna oblast ni nagnjena k svojemu upodabljanju; ne naroča portretov. Če je v večini oblastnih modelov preteklosti podoba vladarja ali voditelja, obeležena z vsemi značilnimi emblemi, igrala centralno vlogo znotraj njenega izvajanja, se danes dogaja ravno nasprotno: direktorji in lastniki korporac...
Nasilje z družbo ne izgine, niti s politiko oziroma z oblastjo. Kar je jasno že kar nekaj časa. Ob tem pa se obrača nekoliko manj pozornosti k vprašanju, kako družba - ali pa oblast - razume in navsezadnje tudi uporablja nasilje. Tudi največji liberalni teoretiki tipa John Locke so bili brez usmilje...
V enem zadnjih intervjujev je Hannah Arendt na vprašanje francoskega novinarja Rogerja Errere, ki je njeno misel navezoval na kontekst liberalne misli, odgovorila: »Nisem prepričana, da sem liberalka«. Nelagodno razmerje med Arendt in liberalizmom je prišlo na dan na številnih mestih, najbolj očitno...
Politično sedanjost zaznamuje nov val skrbi (in nekaj fascinacije) nad tem, da je v urejanju kolektivnega življenja in političnega odločanja na delu nekaj, kar je splošnemu modernemu idealu racionalno utemeljene oblasti karsed...
V modi je določen teoretsko-moralni normativ, ki vleče jasno črto med notranjim prostorom nenasilja in njegovo nasilno vnanjostjo. Notranjost opredeljujejo pojmi civilizacije, idealnosti reda – pa naj bo ta mišljen v okviru avtoritarnega ali demokratičnega modela – ter produktivnosti á la aktualizac...
Izhajam iz predpostavke, da družba ne obstaja kljub temu, da obstaja razredni boj. Ker družba ne obstaja, se razredni boj ves čas premešča in zgošča, družbenost pa je lahko tudi produkt zavestnega delovanja. Zdi se, da se danes nahajamo v fazi, ko to premeščanje in zgoščevanje v veliki mer...
