/prispevki

Edvard Kardelj 1910 - 1979

Na današnji dan leta 1979 je umrl jugoslovanski ekonomist in politik Edvard Kardelj. Svoje delovanje na slovenskem ozemlju je začel v podtalnem socialističnem gibanju v času Kraljevine Jugoslavije, kjer je kasneje, med drugo svetovno vojno, sodeloval tudi pri ustanavljanju Ofenzivne fronte in propagaciji revolucionarnega narodnoosvobodilnega boja. Po osamosvojitvi izpod nacizma je pomembno zaznamoval ustavni in ekonomski model Jugoslavije, predvsem z razvojem samoupravnega modela, pa tudi kot ideolog gibanja neuvrščenih.

Kardelj je kot politično-ekonomski teoretik razpravljal o slovenskem narodnem vprašanju in o novojugoslovanskem kontekstu v zgodovinskih pogojih nastajanja obeh nacionalnih identitet. Že zgodaj je zato lahko opozarjal na potencialni vznik reakcionarnega nacionalizma slovenskega tehnokratskega razreda, ki je kasneje tudi zares privedel v odtujitev delavskega razreda od soodločanja v podružbljanju skupnega dela skozi osamosvojitvene procese. V skladu s to mislijo je zavračal kulturo upiranja “proti vsemu obstoječemu”, kot jo je v 70. letih videl v razredu inteligence – ta se je po njegovem mnenju bal izgube privilegijev, do katere bi prišlo ob integraciji v delovni razred. Zaradi razvoja tehničnih procesov in potrebe po razširitvi razreda visoko izobraženih v Jugoslaviji je vseeno razvijal politiko in misel, ki je spodbujala vse tesnejšo navezo med fizičnim in umskim delom. Kot ekonomist je razvijal sistem socialističnega samoupravljanja skupnega dela, sprva njegovo institucionalizirano obliko, ki bi ustvarila družbene in materialne pogoje za to, da se družbeni razvoj nekoč deli po potrebah ljudi in ne po rezultatih dela. Njegovo neposredno vključevanje v zakonodajno področje je segalo od zakonov s področja reorganizacije ljudske oblasti, upravne ureditve države, volilnega in skupščinskega sistema do urejanja odnosov v združenem delu, razširjene družbene reprodukcije, bančnega in kreditnega sistema. Načrtno se je ukvarjal s snovanjem povojne kmetijske politike, s poudarkom na kmetijskem zadružništvu in podružbljanju kmetijske proizvodnje v povezavi z razvito predelovalno industrijo. Zavzemal se je tudi za takšen razvoj gospodarskega sistema in gospodarskih odnosov, ki naj bi izhajali od delavca v proizvodnem procesu in njegovih interesov, temeljili pa na povezovanju dela ter uporabi in razpolaganju z družbenim kapitalom in delom.

O zunanjepolitični usmeritvi ZKJ in celotne Jugoslavije je dejal, da je: “Zveza komunistov Jugoslavije proti blokom, ostro reagira proti imperializmu in hegemonizmu v vseh situacijah, vedno in dosledno podpira boj [...] vseh naprednih gibanj.” Ostro je kritiziral Stalinov povojni dogmatizem, ki da je vodil v stagnacijo samoupravljanja in k socialnim neenakostim, predvsem do delavskega razreda, in bujni razmah kontrarevolucije.

“Sreče človeku ne more dati niti država, niti sistem, niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam, toda ne sam kot posameznik, ampak samo v enakopravnih odnosih z drugimi ljudmi. V teh odnosih mora samoupravno in svobodno obvladati svoje posamezne in splošne družbene odnose, ter, v ustreznih demokratičnih organizacijskih oblikah, tudi državo, sistem in politično stranko, kot instrumente svojega lastnega samoupravljanja. Avantgardne sile socializma in socialistična družba imajo lahko potemtakem samo en cilj: da glede na možnost danega zgodovinskega trenutka ustvarjajo razmere, v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko, na podlagi družbene lastnine družbenih sredstev, svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo. To je samoupravljanje.”