Letnik predavanj 2026: Sindikalizem
Sindikati spremljajo kapitalizem skozi večino njegove zgodovine. V njihov emancipatorni potencial so bila položena nešteta upanja, proti njemu se buržoazija in plemstvo nista branili uporabljati vojaških armad. Mladi Engels je kljub opazkam, da so bili dejanja in boji sindikatov večinoma obsojeni na propad, ugotavljal, da pa vendar že sam njihov obstoj zavrača in uničuje temeljno načelo in pogoj kapitalizma – konkurenco med podjetji. Medsebojna solidarnost delavcev, združenih v sindikate, je lahko s skupnim delovanjem ustavljala tovarne, vsiljevala zakone in s splošnimi stavkami majala obstoječi družbeni red. Proti njim meščanstvo ni imelo končne rešitve, saj so brez delavcev stroji obstali, trgovina pa prenehala.
Čas pa je spremenil tudi sindikate. S svojim vsesplošnim širjenjem so razvili kompleksen notranji ustroj sindikalnih institucij, z vso birokracijo in uradniki vred, ti pa so do neke mere razslojeni od delavstva, ki ga predstavljajo. Silna moč sindikatov in v njih tleča grožnja socialistične revolucije, ki je vladajočo buržoazijo strašila predvsem po uspehu Oktobrske revolucije, sta vodili tudi v spremenjen odnos razvitih držav do sindikalnega organiziranja. Države kapitalističnega centra so s sindikati sedaj pogosteje sklepali dogovore in delavskemu razredu podeljevali koncesije, kar je bila po dobrem stoletju represije in nasilja novost. Spori med delom in kapitalom so se čedalje pogosteje reševali “za zeleno mizo”, z bolj ali manj vsiljenim dogovarjanjem v formi korporatizma, ki je postal skupno načelo socialdemokratskih, konservativnih in celo fašističnih politik. V socialističnih državah so medtem delavci sodelovali pri upravljanju podjetij, koordinirali delovanje delavskih svetov, sodelovali pri načrtovanju proizvodnje ali celo upravljali z državnim socialnim zavarovanjem.
Razredni kompromis, sklenjen po drugi svetovni vojni, je začasno utrdil vlogo sindikatov kot enakopravnih gradnikov kapitalistične družbe, ki jim jo je priznaval tudi sam vladajoči razred. Neoliberalna protiofenziva kapitala in restavracija kapitalizma v vzhodni Evropi pa sta sindikate prisilili v obrambno držo in uničili velik del njihove moči. Danes število sindikaliziranih delavcev pada po vsej Evropi in skorajda vseh panogah, njihova zmožnost, da bi branili domnevno samoumevne delavske pravice, pa je čedalje bolj vprašljiva. Sindikati se tako vedno bolj umikajo pred napadi kapitala, v nasprotju s svojo revolucionarno preteklostjo pa obenem prisegajo na strategijo pogajanj in dialoga z nasprotnikom, ki jih duši.
Inštitut za delavske študije se bo v letošnjem ciklu predavanj posvetil temi sindikalizma, njegovi dolgi in pestri zgodovini in razlogom za njegov sodobni zaton. Poglobili se bomo v njegove pretekle in današnje taktike ter poskušali odgovoriti na vprašanje vloge, ki so jo sindikati še dolžni in zmožni igrati danes.
Predavanja bodo potekala vsako sredo ob 18.00 v prostorih Participativne ljubljanske avtonomne cone (PLAC) na Linhartovi cesti 43. Prvo predavanje bo potekalo v sredo, 25. marca.