Letnik predavanj 2025: Vojna
V minulem desetletju se je Evropa prvič po krvavem razpadu Jugoslavije soočila z vojno na lastnih tleh. Z vojno propagando ter tehnično in ekonomsko podporo so se vanjo hitro vključile skorajda vse evropske in zahodne države. Spopad med Rusijo in Ukrajino, nenazadnje tudi med Rusijo in Zahodom, je bil prikazan kot nujen odziv na protipravno invazijo, ki zastopa pogumno obrambo demokratičnega sveta pred avtokratskim režimom, v skrajni obliki pa se je vojna v Ukrajini naslikala kar kot civilizacijski spopad omikanih Evropejcev z vzhodnjaškimi barbari. V takšnih primerjavah med krvoločnim samovoljnim agresorjem in miroljubnim demokratičnim branilcem se je najpogosteje pozabilo, da je Zahod z Združenimi državami Amerike na čelu od druge svetovne vojne naprej nenehno vpleten v napadalne vojne, med drugim v Koreji, Vietnamu, Iraku, Afganistanu, številnih afriških državah in navsezadnje v genocidni vojni proti palestinskemu ljudstvu. Mir v Evropi je tako večinoma zgolj zakrival morije v ostalih delih sveta; lahko bi celo dejali, da so morije drugod po svetu mir na Zahodu pravzaprav omogočale. Razprave in analize medijsko izpostavljenih strokovnjakov prav tako pogosto zanemarijo kompleksne vzroke vojaških konfliktov, ki temeljijo na zapletenih ekonomskih, razrednih in geopolitičnih odnosih, ter pozornost preusmerjajo na razlike med dobrimi in slabimi, svobodnimi in tiranskimi, treznimi in brezglavimi.
Da kapitalistično prosto trgovanje med enakopravnimi državami partnericami vojn ne odpravlja, temveč jim kvečjemu podaja svojski značaj, že od časa Marxa in Engelsa buri duhove marksističnih teoretikov. Vojna se vedno znova izkaže takorekoč za povečevalno steklo prepletov protislovij kapitalizma, razrednih antagonizmov in imperialističnih silnic. Ne gre pozabiti, da v vojni igrajo pomembno vlogo tudi vojaške zveze, orožarske industrije in geopolitične napetosti med velesilami. S tem vojna pogosto igra dvojno vlogo. Po eni strani je orodje dominacije, saj represivni in ideološki aparati države nemudoma odvržejo tančico nevtralnosti in posežejo po kriznem menedžmentu, po drugi obljublja prerazporeditev sil na domačem in tujem političnem parketu, s tem pa tudi priložnost za osvobodilni boj. Prav vojna je namreč tlakovala pot socialističnim revolucijam v Rusiji, Jugoslaviji, na Kitajskem in drugod.
V želji po preseganju puste historiografije spopadov ali gole kritike propagande vladajočih sil, bo Inštitut za delavske študije letošnji cikel predavanj namenil temi vojne in si prizadeval kar najbolj celovito zajeti ta družbeni fenomen. Predavanja bodo potekala vsako sredo ob 18.00 v prostorih Participativne ljubljanske avtonomne cone (PLAC) na Linhartovi cesti 43. Prvo predavanje bo potekalo v sredo, 19. marca.